1.1. Katero pravo se uporablja za urejanje premoženja para? Kateri kriteriji/pravila se uporabljajo za določanje prava, ki se uporablja? Katere mednarodne konvencije je potrebno upoštevati za določene države?

Za posebna in skupna premoženjska razmerja zakoncev je pristojno pravo države, katere državljana sta. Če sta državljana različnih držav, je pristojno pravo države, v kateri imata stalno bivališče. Če zakonca nimata ne skupnega državljanstva ne bivališča v isti državi, je pristojno pravo države, v kateri sta nazadnje imela skupno bivališče. Če pristojnost prava ni določljiva niti po teh merilih, potem je pristojno pravo Republike Hrvaške (36. člen Zakona o reševanju neskladij s predpisi drugih dežel: Private International Law Act).

Za pogodbeno premoženjsko razmerje zakoncev je pristojno tisto pravo, ki je bilo v času sklenitve pogodbe pristojno za njuno posebno in skupno lastnino.

Republika Hrvaška ni podpisnica Haaške konvencije o pravu, ki se za premoženjske ureditve zakonskih parov sicer uporablja od 14. marca 1978.

Dvostranski sporazumi o mednarodni pravni pomoči, ki vsebujejo pravila glede nesoglasij zakonov o zakonskih lastninskih razmerjih, so bili sklenjeni s Češko, Madžarsko, Mongolijo, Poljsko, Romunijo, Rusko federacijo in s Slovaško (zadevni podatki so dosegljivi na http://www.mprh.hr/bilateralna-suradnja-01).

1.2. Ali imata zakonca možnost izbire prava, ki se uporablja? Če ga imata, s katerimi načeli se ta izbira ureja (npr. zakoni, ki bodo izbrani, formalne zahteve, retroaktivnost)?

Hrvaško pravo ne dopušča izbire pristojnega prava, tako da zakonca, če sta hrvaška državljana, nimata možnosti, da bi si izbrala pristojno pravo. Če pa je eden od zakoncev državljan druge države in če pravo, ki je bilo pristojno za premoženjska razmerja zakonskih parov v času sklenitve pogodbe, takšno izbiro dovoljuje, potem si lahko sama izbereta pristojno pravo (37. člen Zakona o reševanju neskladij s predpisi drugih dežel: Private International Law Act) pod pogojem, da učinki njegove uporabe niso v nasprotju z ustavo Republike Hrvaške in z utrjenimi temelji državne ureditve (4. člen Zakona o reševanju neskladij s predpisi drugih dežel: Private International Law Act).

2.1 Opišite splošna načela: katero premoženje je skupno premoženje zakoncev? katero premoženje je posebno premoženje zakoncev?

Po hrvaškem pravu imajo zakonci skupno premoženje in posebno imetje (35. člen Družinskega zakona: Family Act). Skupno premoženje je lastnina, ki sta jo pridobila z delom v zakonski skupnosti ali izhaja od tega premoženja (36. člen Družinskega zakona: Family Act).

Premoženje, ki ga ima zakonec v času sklenitve zakonske zveze, ostane njegovo posebno imetje. Za posebno imetje se šteje tudi premoženje, ki si ga je zakonec pridobil v zakonski skupnosti na pravni podlagi, ki se razlikuje od one v 248. členu, bodisi kot dediščino ali kot darilo ipd. (253. člen Družinskega zakona: Family Act).

2.2. Ali obstajajo pravne predpostavke o dodelitvi premoženja?

Po hrvaškem pravu sta zakonca solastnika enakih delov imetja, ki sta ga pridobila z delom v zakonski skupnosti ali izhaja od tega imetja (skupno premoženje), razen če sta sklenila kak dogovor, po katerem se skupno premoženje ureja drugače.

2.3. Ali morata zakonca predložiti popis premoženja? Če morata, kdaj in kako?

V hrvaškem pravu ni nobene določbe, ki bi narekovala popis premoženja zakoncev.

2.4. Kdo je odgovoren za upravljanje premoženja? Kdo ima pravico do razpolaganja s premoženjem? Ali lahko samo eden od zakoncev razpolaga s premoženjem/upravlja premoženje in ali je soglasje drugega zakonca nujno potrebno (npr. v primerih razpolaganja z bivališčem zakoncev)? Kakšen učinek ima odsotnost soglasja na veljavnost pravnega posla in na možnost nasprotovanja tretji osebi?

Kot je prikazano v 2.1, lahko imata zakonca ločeno oz. posebno premoženje in skupno premoženje. Za upravljanje posebnega premoženja veljajo določila za upravljanje z individualnim premoženjem. Upravljanje s skupnim premoženjem se deli na običajno in na izredno upravljanje. Izjava, ki jo da eden od zakoncev, zadostuje za običajno upravljanje (redno vzdrževanje, izraba in uporaba predmeta za običajne namene) – domneva se, da drugi zakonec s tem soglaša. Za izredno upravljanje (sprememba namena predmeta, večja vzdrževanja, prodaja, hipoteke, itd.) pravice v zvezi z nepremičninami in premičnim premoženjem, ki ga je potrebno registrirati, morata zakonca podati izjavo o skupni volji ali pa mora eden od zakoncev predložiti pisno soglasje z notarsko overjenim podpisom drugega zakonca. Če zakonec takšnega pisnega soglasja ne predloži, to ne vpliva na pravice in obveznosti tretjega, ki nastopa v dobri very (37. člen Družinskega zakona).

2.5. Ali so morebitni pravni posli enega zakonca zavezujoči tudi za drugega?

Obveznosti, ki so bile sprejete pred sklenitvijo zakonske zveze, kot tudi tiste, katere je zakonec sprejel ločeno v času zakonske zveze, in ki niso povezane z običajnimi potrebami družinske zveze, niso zavezujoče za drugega zakonca (43. člen Družinskega zakona).

2.6. Kdo je odgovoren za dolgove, nastale v času zakonske zveze? Katero premoženje lahko upniki zahtevajo za svoj delež?

Oba zakonca sta odgovorna za dolgove, ki jih povzroči eden od njiju za zadovoljitev potreb družinske zveze, kot tudi za tiste dolgove, ki sta jih povzročila skupno v zvezi s premoženjem skupnosti. Odgovorna sta solidarno z njunim ločenim oz. posebnim in skupnim premoženjem (44. člen Družinskega zakona).

3.1. Katere določbe ja mogoče spremeniti s pogodbo in katere ne? Katera premoženjska razmerja med zakonci je mogoče izbrati?

Zakonca lahko z zakonsko pogodbo uredita premoženjskopravna razmerja pri sedanjem in prihodnjem imetju (40. člen Družinskega zakona: Family Act).

Zakonca sta pri urejanju premoženjskih razmerij samostojna, lahko jih urejata, kakor jima najbolj ustreza, lahko se deloma ali popolnoma odmakneta od določb Družinskega zakona, po katerih imata vsak svoje posebno, a tudi skupno premoženje, pri katerem sta solastnika enakih deležev (36. člen Družinskega zakona: Family Act). Vendar morata pri dogovarjanju o oblikah tega solastništva, možnostih za njegovo razveljavitev ter upravljanju premoženja vsekakor upoštevati določbe Zakona o lastništvu in drugih stvarnih pravicah: Ownership and Other Property Rights Act.)

Družinski zakon: Family Act ne določa predmeta zakonske pogodbe, torej dovoljuje vsak dogovor, ki ni v nasprotju s prisilnimi predpisi. Uporaba tujega prava pa je omejena, saj se z zakonsko pogodbo ni dovoljeno dogovoriti za uporabo tujega prava pri premoženjskopravnih razmerjih (42. člen Družinskega zakona: Family Act). To velja za primere, v katerih sta oba zakonca hrvaška državljana. Če pa je eden od njiju tujec, se uporablja Zakon o reševanju neskladij s predpisi drugih dežel: Private International Law Act (gl. 1.2.).

3.2. Katere so formalne zahteve in koga lahko kontaktiram?

Zakonska pogodba se sklene v pisni obliki, podpisa zakoncev pa mora overiti notar (40. člen Družinskega zakona: Family Act).

3.3. Kdaj se pogodba lahko sklene in kdaj postane veljavna?

Zakonska pogodba se lahko sklene pred vstopom v zakonsko skupnost ali v njej (1. točka 255. člena Družinskega zakona: Family Act).

3.4. Ali zakonca lahko spreminjata veljavno pogodbo? Če lahko, pod katerimi pogoji?

Sklenjeno pogodbo lahko zakonca kadar koli spremenita ali ob spoštovanju navedenih pogojev skleneta novo.

V Republiki Hrvaški ni nobenega posebnega vpisnika, kamor bi bilo treba vpisovati zakonske pogodbe.

5.1. Kako se deli premoženje (stvarne pravice)?

Zakonca imata pravico do sodne zahteve za razdelitev premoženja, tako po prenehanju zakonske zveze (razveza) kakor v zakonski skupnosti. Lahko se dogovorita tudi o razdelitvi skupnega premoženja. Če se ne moreta sporazumeti, o razdelitvi odloči sodišče, skladno z določbami civilnega prava. Skupno premoženje se razdeli na dva enaka dela, razen če se (bivša) zakonca dogovorita drugače. Delitev nepremičnin, ki sestavljajo skupno premoženje, se opravi enakovredno (če obstaja več zemljiških posesti), z geometrično delitvijo zemljišča, s civilno razveljavitvijo (po prodaji posesti in delitvi izkupička) ali izplačilom ter z vzpostavitvijo etažnega lastništva. Tudi premičnine, ki sestavljajo skupno premoženje, se razdelijo enakovredno (če obstaja več predmetov), s civilno delitvijo ali izplačilom, včasih pa je mogoča tudi stvarna delitev.

5.2. Kdo je odgovoren za obstoječe dolgove po razvezi zakonske zveze/ločitvi?

Odgovornost zakoncev za obstoječe dolgove se po razvezi zakona ugotavlja tako, kakor je omenjeno v točki 2.6.

Če se ni sklenila nobena zakonska pogodba, lahko preživeli zakonec ali zunajzakonski partner med zapuščinskim postopkom, ki ga izpelje notar, zahteva izločitev dela skupnega premoženja, ki mu pripada, tako da to imetje ni v sestavu dediščine.

Na podlagi ločenega skupnega premoženja mora preživeli zakonec podedovati preostalo pokojnikovo premoženje (v primerih, ki so drugačni od dedovanja z oporoko), v skladu z dedovanjem prvega ali drugega reda. Preživeli zakonec in pokojnikov otrok sodita v prvi dedni red in morata dobiti enak delež (9. člen Zakona o dedovanju: Inheritance Act). Če pokojnik ni imel otrok, morajo zakonec in starši podedovati enaka dela premoženja (eno polovico dobi zakonec, drugo starši). Če pokojnik ni imel živih staršev, mora vse premoženje dobiti preživeli zakonec (11. člen Zakona o dedovanju: Inheritance Act).

Ne.

Zunajzakonska skupnost je po Družinskem zakonu življenjska skupnost neomožene ženske in neoženjenega moškega, ki traja vsaj tri leta, lahko pa tudi manj, če se jima v obdobju skupnega življenja rodi otrok (11. člen Družinskega zakona: Family Act).

Po hrvaškem pravu ni nujno, da bi bila istospolna skupnost vpisana. O tem, ali so izpolnjeni vsi pogoji zanjo, pa odloča sodišče v posamičnih postopkih.

Zunajzakonska skupnost ženske in moškega, ki izpolnjuje pogoje iz 3. člena Družinskega zakona, ustvarja premoženjskopravne učinke, ob katerih se ustrezno uporabljajo iste določbe kakor za zakonsko skupnost (gl. odgovore 1–7 v 258. členu Družinskega zakona: Family Act).

Istospolne skupnosti v Republiki Hrvaški ureja Zakon o življenski partnerski skupnosti: Life partnership Act. Po tem zakonu je življenska partnerska skupnost družinska zveza dveh oseb istega spola, ki ga registrira pristojni organ (2.člen Zakona o življenski partnerski skupnosti Life partnership Act). Istospolne družin ske zveze lahko obstajajo tudi kot neformalna življenska partnerstva, ki niso bila registrirana, če so izpolnjeni naslednji pogoji: zveza je daljša od treh let in izpolnjeni so drugi pogoji, ki so potrebni za veljavnost zveze od začetka zveze (3. člen Zakona o življenski partnerski skupnosti Life partnership Act). Lastninska razmerja med osebama, ki živita v življenski partnerski skupnosti in neformalnem življenskem partnerstvu, se urejajo analogno z določili, ki urejajo skupno premoženje in ločeno oz. posebno premoženje (glej 2.1).

Če ima obtoženec stalno bivališče oziroma sedež v Republiki Hrvaški, splošna pravila o pristojnosti določajo pristojnost hrvaških sodišč (1. točka 46. člena Zakona o reševanju neskladij s predpisi drugih dežel: Private International Law Act).

Hrvaška sodišča imajo pri premoženjskih sporih zakoncev mednarodno sodno oblast tudi v primerih, kadar toženec nima bivališča v Republiki Hrvaški, medtem ko ga tožnik ob vložitvi tožbe ima (1. točka 59. člena Zakona o reševanju neskladij s predpisi drugih dežel: Private International Law Act).

Če imata zakonca večino premoženja v Republiki Hrvaški, manjši del pa v tujini, lahko hrvaško sodišče odloča o premoženju v tujini samo med pravdo, v kateri se odloča tudi o premoženju v Republiki Hrvaški, pa še to le v primeru, ko obtoženec privoli v sojenje hrvaškega sodišča (2. točka 59. člena Zakona o reševanju neskladij s predpisi drugih dežel: Private International Law Act).

Vendar imajo hrvaška sodišča izključno sodno oblast pri sporih o pravici razpolaganja z nepremičninami na ozemlju Republike Hrvaške (56. člen Zakona o reševanju neskladij s predpisi drugih dežel: Private International Law Act).

Zakonca se lahko dogovorita o pristojnosti tujega sodišča samo v primeru, če je vsaj eden od njiju tuj državljan in če ne gre za spor v izključni pristojnosti sodišč Republike Hrvaške. Zakonca se lahko dogovorita o pristojnosti hrvaških sodišč, če je vsaj eden od njiju državljan Republike Hrvaške (2. odst. 49. člena Zakona o reševanju neskladij s predpisi drugih dežel: Private International Law Act).