1.1. Katero pravo se uporablja za urejanje premoženja para? Kateri kriteriji/pravila se uporabljajo za določanje prava, ki se uporablja? Katere mednarodne konvencije je potrebno upoštevati za določene države?

V odsotnosti drugačnega dogovora med zakoncema se za zakonsko premoženje uporablja pravo, ki se uporablja za njuna osebna razmerja, t.j.:

• skupno nacionalno pravo zakoncev, če sta zakonca državljana iste države;
• pravo države, v kateri poteka zakonsko življenje, če sta zakonca državljana različnih držav ali imata več skupnih državljanstev (člena 29 in 30 Zakona št. 218 z dne 31.5.1995).

Italija ni pristopila k nobeni mednarodni konvenciji na tem področju.

1.2. Ali imata zakonca možnost izbire prava, ki se uporablja? Če ga imata, s katerimi načeli se ta izbira ureja (npr. zakoni, ki bodo izbrani, formalne zahteve, retroaktivnost)?

Da, zakonca lahko izbereta relevantno pravo. Lahko se dogovorita, da se njuna premoženjska razmerja presojajo po pravu države, katere državljan je vsaj eden izmed zakoncev, ali po pravu države, v kateri vsaj eden izmed zakoncev prebiva. Zahteve za oblikovno in vsebinsko veljavnost dogovora o izbiri prava se presojajo po izbranem pravu ali pravu države, kjer je sporazum sklenjen (člen 30 Zakona št. 218 z dne 31.5.1995).

Z vidika oblike mora biti sporazum sklenjen vsaj v pisni obliki. Zakonca lahko sporazum kadarkoli skleneta ali spremenita; sporazum ne učinkuje ex ante, sporazum pa je lahko sklenjen tudi v okviru sklenitve zakonske zveze.

2.1 Opišite splošna načela: katero premoženje je skupno premoženje zakoncev? katero premoženje je posebno premoženje zakoncev?

Zakon uvaja režim skupnega zakonskega premoženja (člen 159 Obligacijskega zakonika Italije (CC)).

Zakonski režim skupnega premoženja predpisuje obstoj skupnega premoženja, posebnega premoženja in odloženega skupnega premoženja.

Premoženje, ki ga zakonca pridobita ločeno ali skupaj po sklenitvi zakonske zveze, se šteje kot skupno premoženje, z izjemo posebnega premoženja in premoženja, ki je del odloženega skupnega premoženja.

Naslednje premoženje se šteje kot ločeno premoženje:

1. premoženje, ki ga zakonca pridobita pred sklenitvijo zakonske zveze oziroma prevzemom režima skupnega premoženja;
2. premoženje, ki ga zakonca pridobita po sklenitvi zakonske zveze kot darilo ali zapuščina, razen v kolikor verodostojna listina določa, da se darilo ali zapuščina šteje kot skupno premoženje;
3. premoženje, ki se uporablja zgolj za osebne potrebe zakonca, in povezano premoženje;
4. premoženje, ki ga zakonec potrebuje za opravljanje poklica;
5. premoženje, ki ga zakonec prejme kot nadomestilo škode, vključno z izplačili iz naslova delne ali popolne izgube zmožnosti za delo;
6. premoženje, ki ga je zakonec prejel kot nadomestilo ali v zameno za zgoraj navedeno premoženje, pod pogojem, da je v času pridobitve to izrecno navedeno.

V kolikor naj bo premično ali nepremično premoženje, navedeno v točkah c), d), f) zgoraj, ki je pridobljeno po sklenitvi zakonske zveze in vpisano v predpisan register premoženja, izključeno iz skupnega premoženja, je treba izključitev navesti v aktu o pridobitvi s sodelovanjem drugega zakonca (člen 179 CC).

Naslednje premoženje se šteje kot odloženo skupno premoženje:

• prihodki iz posebnega premoženja enega zakonca in zaslužek iz naslova njegovih posebnih aktivnosti, pod pogojem, da premoženje še obstaja v trenutku prenehanja skupnosti (točki b) in c) člena 177 CC);
• premoženje, namenjeno podjetju enega izmed zakoncev, pod pogojem, da je bilo podjetje ustanovljeno po sklenitvi zakonske zveze, in vplačila v podjetje, ki je bilo ustanovljeno pred sklenitvijo zakonske zveze, pod pogojem, da premoženje v trenutku prenehanja skupnosti še obstaja (člen 178 CC).

Do odložene skupnosti pride šele v trenutku prenehanja skupnega premoženja. Odvisno od razlage te določbe, odložena skupnost praviloma ne pomeni dejanske solastnine premoženja in pravic, pač pa predstavlja zgolj pravico zakonca, da zahteva od lastnika premoženja plačilo ene polovice vrednosti premoženja. V kolikor se zakonca ne moreta sporazumeti o vrednosti premoženja, jo določi sodišče.

V primeru dedovanja odložena skupnost predstavlja obveznost umrlega zakonca do preživelega zakonca.

2.2. Ali obstajajo pravne predpostavke o dodelitvi premoženja?

V odsotnosti drugačnega dokaza se šteje, da je premično premoženje del skupnega premoženja (člen 195 CC).

2.3. Ali morata zakonca predložiti popis premoženja? Če morata, kdaj in kako?

Zakonca nista dolžna sestaviti popisa premoženja.

2.4. Kdo je odgovoren za upravljanje premoženja? Kdo ima pravico do razpolaganja s premoženjem? Ali lahko samo eden od zakoncev razpolaga s premoženjem/upravlja premoženje in ali je soglasje drugega zakonca nujno potrebno (npr. v primerih razpolaganja z bivališčem zakoncev)? Kakšen učinek ima odsotnost soglasja na veljavnost pravnega posla in na možnost nasprotovanja tretji osebi?

Skupno premoženje lahko zakonca upravljata ločeno.

Ne glede na to pa morata zakonca dejanja, ki sodijo v okvir izrednega upravljanja, in posle za prenos ali ustanovitev osebnih pravic ali užitka, opravljati skupaj. Tudi v sodnih postopkih v zvezi s temi dejanji nastopata oba zakonca skupaj (člen 180 CC).

V primeru premičnega ali nepremičnega premoženja, ki je vpisano v register in predmet odtujitve (npr. prodaje), pa zakonec nima zahtevanega soglasja drugega zakonca, lahko drugi zakonec v roku enega leta od dne, ko je izvedel za posel (vendar v objektivnem roku enega leta od dneva vpisa posla v register), posel izpodbija; če do tega ne pride mora zakonec, ki je posel sklenil brez soglasja drugega zakonca, na zahtevo drugega zakonca povrniti skupno premoženje v stanje, kot je bilo pred sklenitvijo spornega dejanja, oziroma če je to nemogoče, plačati nadomestilo (člen 184 CC).

Zakonec ne sme odtujiti svojega deleža v skupnem premoženju pred prenehanjem skupnega premoženja.

Če zakonec zavrne soglasje, je odsoten ali kako drugače oviran, lahko zakonec od sodišča zahteva dovoljenje za opravljanje potrebnih dejanj (člena 181 in 182 CC). Poleg tega lahko sodišče enemu izmed zakoncev prepove upravljanje skupnega premoženja če se dokaže, da poslov upravljanja ne opravlja dobro (člen 183 CC). V primeru absolutne ali relativne nezmožnosti ali slabega upravljanja enega izmed zakoncev, lahko sodišče odloči o sodni delitvi premoženja, ki je eden izmed razlogov za prenehanje režima skupnega premoženja (člen 193 CC).

Zakonec lahko sam upravlja in odtuji svoje posebno in odloženo skupno premoženje (člen 185 CC).

Nobene posebne določbe ne urejajo skupnega zakonskega domovanja ali varujejo zakonca, ki ni lastnik domovanja.

2.5. Ali so morebitni pravni posli enega zakonca zavezujoči tudi za drugega?

Redno vzdrževanje skupnega premoženja lahko opravlja vsak izmed zakoncev ločeno (člen 180 CC). Obveznosti, ki jih je eden izmed zakoncev prevzel sam v interesu družine, bremenijo skupno premoženje zakoncev (člen 186 CC).

2.6. Kdo je odgovoren za dolgove, nastale v času zakonske zveze? Katero premoženje lahko upniki zahtevajo za svoj delež?

V kolikor upnik ne doseže popolnega poplačila iz ločenega premoženja za obveznosti, prevzete po sklenitvi zakonske zveze s strani enega zakonca v zvezi z dejanji, ki presežejo redno upravljanje, brez soglasja drugega zakonca, lahko upnik poseže na skupno premoženje, vendar do največ do vrednosti deleža zakonca, ki je prevzel obveznost (člen 189 CC).

Osebni upniki enega izmed zakoncev lahko subsidiarno posežejo tudi na skupno premoženje, tudi za obveznosti, prevzete pred sklenitvijo zakonske zveze, vendar največ do vrednosti deleža zadolženega zakonca. V primeru nezavarovanih obveznosti imajo upniki do skupnega premoženja prednost pred upniki do posebnega premoženja zakonca (člen 189 CC).

Upniki s terjatvami, ki se nanašajo na skupno premoženje, lahko subsidiarno posežejo tudi na posebno premoženje obeh zakoncev, če skupno premoženje ne zadostuje, vendar največ do polovice terjatve (člen 190 CC).

3.1. Katere določbe ja mogoče spremeniti s pogodbo in katere ne? Katera premoženjska razmerja med zakonci je mogoče izbrati?

Režim skupnega premoženja lahko zakonca z medsebojnim dogovorom spremenita (člen 210 CC). Izbiro režima ločenega premoženja lahko zakonca razglasita tudi v okviru sklenitve zakonske zveze (člen 162 CC).

Zakon predpisuje dva izbirna režima zakonskega premoženja: režim ločenega premoženja in režim dogovorne skupnosti premoženja.

Režim ločenega premoženja se povsem razlikuje od zakonskega režima: vsak zakonec ostane izključni lastnik in zadrži izključno pravico uporabljati in upravljati s premoženjem, ki ga je prejel pred sklenitvijo in med trajanjem zakonske zveze, in je za svoje lastne obveznosti odgovoren s svojim posebnim premoženjem (člena 215 in 217 CC).

Premoženje, ki ga zakonca pridobita skupaj, je predmet običajnih pravil o solastnini.

Režim dogovornega skupnega premoženja, ki je veliko manj običajen, je spremenjen zakonski režim skupnega premoženja. Vsebino določita zakonca, vendar pri tem ne smeta:

• se posplošeno sklicevati na zakonodajo ali običaje, temveč morata natančno navesti vsebino dogovora, ki naj se uporabi za njuna premoženjska razmerja;
• vključiti v dogovorni režim skupnega premoženja premoženje, ki je navedeno v alinejah c), d) in e) točke 2.1.;
• spremeniti določb o upravljanju skupnega premoženja ali določb o enakosti deležev glede premoženja, ki naj bo predmet zakonskega režima skupnega premoženja (člen 210 CC).

Čeprav ne gre za dogovorni režim in se nanaša zgolj na točno določen premoženje, zakonodajalec govori tudi o Starševskem skladu. S tem skladom, ki lahko obstaja tako v primeru zakonskega ali dogovornega režima, lahko eden izmed zakoncev, oba zakonca, ali tretja oseba navede določeno premično ali nepremično premoženje, ki je vpisano v register, ali vrednostne papirje, ki so namenjeni zadovoljevanju družinskih potreb. Takšno premoženje je predmet rednih določb glede upravljanja; na to premoženje upnik ne more poseči, če ve, da je bila obveznost prevzeta iz kakršnega koli naslova, razen zadovoljevanja družinskih potreb (člen 167 in nasl.).

3.2. Katere so formalne zahteve in koga lahko kontaktiram?

Dogovor o skladu je treba skleniti v prisotnosti dveh prič kot verodostojno listino, sicer še šteje za ničnega.

Izbiro režima ločenega premoženja lahko zakonca razglasita tudi v okviru sklenitve zakonske zveze (člen 162 CC).

3.3. Kdaj se pogodba lahko sklene in kdaj postane veljavna?

Sporazum lahko zakonca skleneta kadarkoli pred sklenitvijo ali med trajanjem zakonske zveze. V kolikor je sporazum sklenjen pred sklenitvijo zakonske zveze, velja z dnem sklenitve zakonske zveze. Če je sporazum sklenjen kasneje, pa stopi v veljavo takoj.

V vsakem primeru sporazum učinkuje v razmerju do tretjih oseb zgolj, če je naveden v opombi vpisa o sklenjeni zakonski zvezi, ki ga vzdržuje matični urad (člen 162 CC).

3.4. Ali zakonca lahko spreminjata veljavno pogodbo? Če lahko, pod katerimi pogoji?

Dogovor se lahko kadarkoli spremeni v obliki verodostojne listine (člen 163 CC). Zakon št. 142 z dne 10.5.1981 je preklical zahtevo po soglasju sodišča za veljavnost spremembe dogovora. Vendar pa se soglasje še vedno zahteva v primeru spremembe dogovorov, sklenjenih v obliki verodostojne listine pred 7.5.1981.

3.5. Ali ima lahko pogodba o ureditvi premoženjskopravnih  razmerij (t.i. poročna pogodba) v skladu z zakonodajo v vaši državi retroaktivni učinek, če zakonca to pogodbo skleneta v času trajanja zakonske zveze?

Na podlagi italijanskega prava uporaba retroaktivnega učinka sporazumov o skupnem premoženju zakoncev pred začetkom veljavnosti uredb EU 2016/1103 in 1104 ni bila možna. Čl. 22, odstavka 2 in 3 prej omenjenih uredb zdaj priznavata, da imata zakonca možnost, da v pogodbi izrecno določita spremembo prava, ki se uporablja za njuna premoženjska razmerja. Ta možnost je na voljo le, če retroaktivna sprememba uporabljenega prava ne škoduje pravicam tretjih oseb, ki izhajajo iz omenjenega prava.

V nasprotju z izbirnimi režimi je zakonski režim javno objavljen na "negativen" način, v smislu da se domneva in šteje, da režim učinkuje proti tretjim osebam zaradi dejstva, da v registru sklenjenih zakonskih zvez ni opombe, ki bi nakazovala na drug režim. Izbirni režimi pa se javno objavijo z opombo v pisnem in elektronskem izpisku registra sklenjenih zakonskih zvez, ki ga vzdržuje matični  urad (člen 69 Ukaza Predsednika št. 396 z dne 3.11.2000).

4.1. Ali v vaši državi obstaja eden ali več registrov? Kje?

Poleg vpisa v register pri matičnem uradu, ki je pogoj za učinkovanje proti tretjim osebam, se v določenih primerih zahteva tudi vpis v zemljiško knjigo (člen 2647 CC). V skladu z večinskim mnenjem pravnih strokovnjakov je mogoče javnost zagotoviti s preprostim javnim oznanilom, ki ne vpliva ne učinkovanje v razmerju do tretjih oseb.

4.2. Kateri dokumenti so registrirani? Kateri podatki so registrirani?

Med drugim se v opombi pri vpisu sklenitve zakonske zveze v registru, ki ga vzdržuje matični urad, vpišejo naslednji podatki (člen 162 CC, člen 69 Ukaza Predsednika št. 396 z dne 03. 11. 2000): datum sklenitve sporazuma, notar, ki je sestavil verodostojno listino, podatki o strankah sporazuma, izbira režima ločitve, izbira prava, sodba o razvezi zakonske zveze oziroma o sodni delitvi premoženja. Zahtevo za vpis sporazuma v register vloži notar, ki je pripravil verodostojno listino.

4.3. Na kakšen način in komu so dostopni podatki v registru?

Vsakdo lahko vpogleda v evidence matičnega urada.

4.4. Kakšen je pravni učinek registracije (veljavnost, možnost nasprotovanja)?

Učinek vpisa v javni register je v tem, da se lahko zakonca na premoženjski režim sklicujeta v razmerju do tretjih oseb.

4.5. Ali se lahko pogodba o ureditvi premoženjskopravnih  razmerij (t.i. poročna pogodba), sklenjena v tuji državi v skladu s tujim pravom, registrira v vaši državi? Če je odgovor pritrdilen, pod kakšnimi pogoji ali formalnostmi?

Sistem javne registracije (regime pubblicitario) sporazumov o skupnem premoženju zakoncev v Italiji ureja čl. 162 Civilnega zakonika in DPR z dne 3. novembra 2000, št. 396, ter dopušča uporabo določb o sporih s tretjimi osebami, kot je predvideno v členu 28 uredb EU 2016/1103 in 1104.

Italijanski „regime pubblicitario“ dopušča registracijo sporazumov v „registri dello stato civile“(Register civilnega statusa) poleg sporazuma o skupnem premoženju zakoncev. Sporazumi o skupnem premoženju zakoncev morajo biti predvsem v skladu z obliko, ki jo predvideva pravo države, na podlagi katerega so sestavljene, in v skladu z vsemu drugimi formalnostmi, ki so potrebne za to, da se lahko uveljavljajo v Italiji (na primer, uporaba žiga Apostille v skladu z državo izvora). Nato mora biti zakonska zveza seveda registrirana v italijanskem „registro dello stato civile“. Z namenom izpolnjevanja zahtev za registracijo čl. 22 zgoraj omenjenega DPR določa, da je treba k dokumentom, sestavljenim v tujem jeziku, glede na določbe mednarodnih konvencij priložiti prevod v italijanščino, ki mora biti „certificata conforme“ (uradno identičen) z besedilom v tujem jeziku, kar potrdi diplomatsko ali konzularno predstavništvo ali uradni prevajalec ali tolmač, ki da zaprisego pred „ufficiale dello stato civile“ glede identičnosti besedila z besedilom v tujem jeziku. Navsezadnje je treba omeniti, da je skladnost z italijansko registracijo sporazumov o skupnem premoženju zakoncev, ki jih ureja tuje veljavno pravo, možna le, če je v italijanskem pravu predvidena določena vsebina, ki je vsaj podobna cilju teh tujih pogodb, na podlagi „načela prilagoditve“ (istituto dell’adattamento) v skladu s čl. 29 prej omenjenih uredb EU. Navedeno velja, ker v primeru utemeljitve a contrario ni možno izpolniti zahteve, da se v Franciji registrira pogodba, ki zadeva „fondo patrimoniale“, za premoženje v Franciji, ki ga ureja italijansko pravo, saj francosko pravo ne priznava možnosti sprejetja sporazuma o skupnem premoženju zakoncev, katerega vsebina je podobna „fondo patrimoniale“.

Ob ločitvi in razvezi režim zakonskega premoženja preneha (člen 191 CC).

5.1. Kako se deli premoženje (stvarne pravice)?

V primeru prenehanja (zakonskega) režima skupnega premoženja se premoženje in obveznosti delijo med zakoncema v enakem deležu, po upoštevanju morebitnih nadomestil in vračil (člen 191 in naslednji CC, glej tudi točko 5.3.). Preostalo premoženje urejajo običajne določbe o solastnini. V kolikor se zakonca ne moreta dogovorit o delitvi solastnine, o tem odloči sodišče. V odsotnosti drugačnega dokaza se šteje, da je premično premoženje del skupnega premoženja (člen 195 CC). Sodišče lahko zaradi potreb otrok in njihovega varstva ustanovi pravico do užitka v korist enega izmed zakoncev na delu premoženju, ki je last drugega zakonca (člen 194 CC).

V primeru prenehanja običajnega režima skupnega premoženja (glej točko 3.1.) se uporabljajo zgoraj navedeni predpisi o zakonskem režimu skupnega premoženja, ob upoštevanju posebnih dogovorov obeh zakoncev.

V primeru prenehanja režima ločenega premoženja (glej točko 3.1.) ostane premoženje predmet običajnih predpisov o premoženju.

Starševski sklad (glej točko 3.1.) preneha ob razveljavitvi ali razvezi zakonske zveze. V primeru, da imata zakonca mladoletne otroke, se starševski sklad ohrani do polnoletnosti najmlajšega otroka; sodišče pa lahko ustanovi lastninsko pravico ali pravico do užitka v korist otrok na premoženju sklada (člen 171 CC).

5.2. Kdo je odgovoren za obstoječe dolgove po razvezi zakonske zveze/ločitvi?

Prenehanje premoženjskega režima ne vpliva na obveznosti iz naslova premoženjskega režima.

5.3. Ali lahko en zakonec zahteva izravnalno plačilo?

5.3.1. V primeru premoženjskega razmerja, kjer se v zakonu pridobljeno premoženje deli na enake dele:

• Ali je zahtevek potrebno izpolniti s plačilom ali v naravi?
• Kako se zahtevek ocenjuje?
• Kakšna je količina izravnalnega plačila?
• Kdaj se zahtevek odredi?

Italija ne pozna režima skupnosti natečenih dobičkov.

5.3.2. V drugih primerih (premoženjska razmerja, kjer se v zakonu pridobljeno premoženje ne deli na enake dele)?
V primeru režima skupnega premoženja mora vsak zakonec skupnemu premoženju vrniti vse, kar je iz skupnega premoženja prejel, pa ni bilo namenjeno izpolnjevanju skupnih obveznosti. Vsak izmed zakoncev lahko zahteva nadomestilo za izdatke, ki so šli v breme posebnega premoženja in v korist skupnega premoženja (člen 192 CC).

V primeru smrti zakonca pride do prenehanja režima zakonskega premoženja; ob tem nastopijo posledice, navedene v točki 5. Poleg tega je preživeli zakonec upravičen do deleža zapuščine v skladu z dednim pravom.

Ne.

Skupnost premoženjskega sistema velja tudi za registrirana partnerstva, razen če se partnerja odločita za pogodbo o premoženjskih razmerjih (in, enako kot v primeru sklenitve zakonske zveze, se lahko odločita za izločitev njunih sredstev). Zakon 76/2016 velja tudi za registrirana partnerstva, določila glede zakonitega dedovanja, nujnega deleža, dedne nevrednosti, zaporedja in družinske pogodbe.

21. odstavek (Zakon 76/2016) določa, da veljajo členi glede zakonitega dedovanja, nujnega deleža in dedne nevrednosti tudi za partnerja v registriranem partnerstvu.

Sodišče je izključno pristojno. V skladu s splošnim pravilom je italijansko sodišče pristojno, ko ima toženec sedež (sedež osebe je tisti kraj, v katerem ima središče poslovnih in drugih interesov) ali bivališče (bivališče je kraj, kjer oseba običajno prebiva; člen 43 CC) v Italiji (3. člen Zakona št. 218 z dne 31.5.1995).

Poleg tega je italijansko sodišče pristojno v zadevah ničnosti in izpodbojnosti zakonske zveze, osebne ločitve in razveze takrat, ko je eden izmed zakoncev državljan Italije ali je bil zakon sklenjen v Italiji (člen 32 Zakona št. 218 z dne 31.5.1995).