1.1. Katero pravo se uporablja za urejanje premoženja para? Kateri kriteriji/pravila se uporabljajo za določanje prava, ki se uporablja? Katere mednarodne konvencije je potrebno upoštevati za določene države?

Če se bodoča zakonca ne dogovorita drugače, se za presojanje njunih medsebojnih premoženjskih razmerij uporablja pravo države, katere državljana sta oba zakonca. V kolikor imata zakonca različni državljanstvi, se za presojanje njunih medsebojnih premoženjskih razmerij uporablja notranje pravo države, v kateri zakonca po sklenitvi zakonske zveze ustanovita svoje skupno skupno običajno bivališče (člen 4 Haaške konvencije z dne 14. marca 1978 o pravu, ki se uporablja za premoženjska razmerja zakoncev, ki je bila prenesena v luksemburški pravni red z Zakonom z dne 17. marca 1984).

1.2. Ali imata zakonca možnost izbire prava, ki se uporablja? Če ga imata, s katerimi načeli se ta izbira ureja (npr. zakoni, ki bodo izbrani, formalne zahteve, retroaktivnost)?

Tudi če sta bodoča zakonca različnih državljanstev lahko v skladu s pravom, a z določenimi omejitvami, izbereta pravo, ki se uporabi za njuna premoženjska razmerja. Izbereta lahko enega izmed naslednjih pravnih redov: pravo države, katere državljan je eden izmed bodočih zakoncev v času izbire; pravo države, v kateri ima eden izmed bodočih zakoncev svoje običajno bivališče v času izbire; pravo prve države, v kateri si po sklenitvi zakonske zveze zakonca ustvarita novo skupno bivališče (člena 3 in 6 Haaške konvencije).

Zakonca izrecno izbereta pravo, ki naj se uporabi, in sicer v predpisani obliki, ki velja za sklenitev pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema oziroma smiselno velja za sklenitev poročne pogodbe (člena 11 in 13 Haaške konvencije). Člen 1387 Obligacijskega zakonika (Code civil – CC) predpisuje, da izbrano pravo ne sme biti v nasprotju z javnim redom, kot ga predpisujejo člen 1388. in naslednji členi Obligacijskega zakonika.

2.1 Opišite splošna načela: katero premoženje je skupno premoženje zakoncev? katero premoženje je posebno premoženje zakoncev?

Zakon predpisuje režim skupnega premoženja, za katerega se tudi uporablja izraz skupnost pridobljenega premoženja (člen 1400 CC). Ureditev razlikuje med skupnim premoženjem in posebnim premoženjem vsakega zakonca.

Skupno premoženje predstavljajo vsa sredstva pridobljena iz poklicnih dohodkov zakoncev, sadov in prihodkov iz naslova njunega osebnega premoženja, in premoženja, ki sta ga odplačno pridobila med trajanjem zakonske zveze (člen 1401 CC).

Ločeno premoženje obsega premoženje, ki je že v lasti zakoncev na dan sklenitve zakonske zveze, premoženje, ki ga zakonca prejmeta med trajanjem zakonske zveze iz naslova dedovanja ali darilne pogodbe (člen 1405 CC), in osebno premoženje, ki ga zakonca pridobita med trajanjem zakonske zveze in ki se šteje kot posebno premoženje enega izmed zakoncev (člen 1404 CC).

2.2. Ali obstajajo pravne predpostavke o dodelitvi premoženja?

V skladu s členom 1402 Obligacijskega zakonika, se šteje, da je vse premično in nepremično premoženje skupno premoženje, razen če se v skladu z zakonom dokaže, da gre za posebno premoženje.

V skladu s členom 1421-1, odstavkom 4 Obligacijskega zakonika se šteje, da sta oba zakonca pridobila premoženje, za katerega ne more noben od njiju dokazati, da ga je pridobil sam med trajanjem zakonske zveze.

2.3. Ali morata zakonca predložiti popis premoženja? Če morata, kdaj in kako?

Noben predpis ne ureja obveznosti popisa premoženja. Vendar pa je v izogib morebitnim sporom smiselno pripraviti popis premoženja in ga overiti pri notarju.

2.4. Kdo je odgovoren za upravljanje premoženja? Kdo ima pravico do razpolaganja s premoženjem? Ali lahko samo eden od zakoncev razpolaga s premoženjem/upravlja premoženje in ali je soglasje drugega zakonca nujno potrebno (npr. v primerih razpolaganja z bivališčem zakoncev)? Kakšen učinek ima odsotnost soglasja na veljavnost pravnega posla in na možnost nasprotovanja tretji osebi?

Vsak izmed zakoncev lahko upravlja, uživa in odtuji svoje posebno premoženje (člen 1428 CC) v skladu z omejitvijo iz člena 215 Obligacijskega zakonika, ki določa, da posamezni zakonec ne sme odtujiti pravic v zvezi z zagotavljanjem pravice do skupnega domovanja ali pohištva skupnega domovanja. Vsak zakonec sam upravlja in prosto razpolaga s premoženjem, ki je bil prinešen v skupno premoženje na njegovo oz. njeno lastno pobudo (člen 1421 CC).

Zakonec ne sme odtujiti premoženja, ki sta ga med trajanjem zakona pridobila oba zakonca skupaj brez soglasja drugega (člen 1421-1 CC).

Kjer eden izmed zakoncev upravlja, uživa ali odtuji premično premoženje, katerega lastnik je sam, se v razmerju do dobrovernih tretjih oseb šteje, da lahko omenjene posle opravlja sam. Ta določba se ne uporablja za brezplačno izvršene posle. Določba se tudi ne nanaša na pohištvo, omenjeno v členu 215, odstavku 2 Obligacijskega zakonika, ali na premično premoženje, za katero se zaradi njegove osebne narave domneva, da je posebno premoženje drugega zakonca (člen 222 CC).

Vsak izmed zakoncev je odgovoren za vse nepravilnosti pri svojem upravljanju (člen 1421-1, odstavek 3 CC). Uporablja se ureditev civilne odgovornosti. V primeru goljufije ali zlorabe pooblastil lahko zakonec zahteva razveljavitev posla v zvezi s skupnim premoženjem. Vlogo za razveljavitev lahko drugi zakonec vloži v roku dveh let od dneva, ko se je seznanil z omenjenim poslom, v objektivnem roku dveh let od prenehanja skupnega premoženja (člen 1427 CC).

2.5. Ali so morebitni pravni posli enega zakonca zavezujoči tudi za drugega?

Vsak zakonec lahko sam sklepa posle glede vzdrževanja skupnega gospodinjstva ali vzgoje otrok. Za vse takšne obveznosti, ki jih prevzame en zakonec, sta oba zakonca solidarno odgovorna. Do solidarne odgovornosti pa ne pride v primeru stroškov, ki so očitno nesorazmerni zmožnostim gospodinjstva, očitno nesorazmerni glede na koristnost oziroma nekoristnost posla, oziroma glede na dobro ali zlo vero tretje osebe v poslu. Solidarna odgovornost prav tako ne nastane v primeru nakupa na obroke, ki ga eden izmed zakoncev sklene brez soglasja drugega (člen 220 CC).

2.6. Kdo je odgovoren za dolgove, nastale v času zakonske zveze? Katero premoženje lahko upniki zahtevajo za svoj delež?

Vsak zakonec je odgovoren za svoje osebne obveznosti (člen 1410 CC).

V zvezi z osebnimi obveznostmi lahko upnik poseže na posebno premoženje dolžnika in na premoženje, ki ga je ta zakonec sam pridobil med trajanjem zakonske zveze (členi 1411 do 1413 CC).

Za poplačilo obveznosti, ki jih je sam prevzel eden izmed zakoncev, lahko upniki posežejo na vse skupno premoženje in na posebno premoženje zakonca, ki je prevzel obveznost. Praviloma upnik ne more poseči na premoženje drugega zakonca, razen v primeru, ko sta obveznost prevzela oba zakonca skupno ali solidarno, ali če je drugi zakonec nastopal kot porok (členi 1412 do 1414 CC).

3.1. Katere določbe ja mogoče spremeniti s pogodbo in katere ne? Katera premoženjska razmerja med zakonci je mogoče izbrati?

Zakonca lahko svobodno skleneta pogodbo o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema, ki je prilagojena njunim konkretnim okoliščinam, in se tako izogneta zakonski ureditvi.

Obligacijski zakonik ureja tri glavne režime pogodbenega premoženja:

• režim skupnega premoženja,
• režim posebnega premoženja,
• režim udeležbe v skupnem presežku.

Vsi zakonski režimi slonijo na načelu, da lahko zakonca svobodno izbereta režim zakonskega premoženja. Vendar pa njuna pogodbena svoboda ni neomejena, saj morata upoštevati določena načela.

Tako pogodba o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema ne sme biti v nasprotju z javnim redom (člen 1387 CC), odstopati od pravil, ki urejajo starševstvo, pravni postopek in skrbništvo (člen 1388 CC), ali vsebovati sporazum ali odstop, učinek katerega bi spremenil zakonski dedni red (člen 1389 CC). Upoštevati je treba vse določbe, vsebovane v členih od 212 do 226 Obligacijskega zakonika, razen določb, ki urejajo veljavnost premoženjskih razmerij.

Premoženjski režimi so urejeni v členu 1497 in naslednjih členih Obligacijskega zakonika. Zakonca lahko izbirata med številnimi vrstami premoženjskih razmerij; najbolj znana je tista, ki ureja univerzalno skupno premoženje (člen 1526 Obligacijskega zakonika). V skladu z univerzalnim skupnim premoženjem je skupno premoženje vse obstoječe in bodoče premično in nepremično premoženje. Zakonca v tem primeru nimata posebnega premoženja, z edino izjemo premoženja, ki je že po sami naravi lastnina enega zakonca. Vse obveznosti zakoncev so skupne; oba zakonca sta zanje solidarno odgovorna. To se nanaša celo na obveznosti, ki jih je eden izmed zakoncev prevzel pred sklenitvijo zakonske zveze.

Režim ločenega premoženja urejajo členi od 1536 do 1541 Obligacijskega zakonika. With this regime, in principle, the spouses have no common property. All property belongs to either one spouse or the other. Each spouse retains the administration, enjoyment and free disposal of his/her personal property and is liable for any debt incurred by him/her, whether before or during the marriage (Article 1536 CC). The only exception to this are debts incurred by one or other spouse with regard to the upkeep of the household or the raising of children.

Režim udeležbe v skupnem presežku urejajo členi od 1569 do 1581 Obligacijskega zakonika. Vsak zakonec upravlja, uživa in prosto razpolaga s svojim posebnim premoženjem. Med trajanjem zakonske zveze ima režim enake posledice kot režim posebnega premoženja, ob prenehanju pa so posledice enake režimu skupnega premoženja (člen 1569 CC).

3.2. Katere so formalne zahteve in koga lahko kontaktiram?

Vse pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema se sklepajo pri notarju (člen 1394 CC). Tako je treba stopiti v stik z notarjem, ki pripravi omenjen dogovor.

3.3. Kdaj se pogodba lahko sklene in kdaj postane veljavna?

Pogodba o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema se lahko sklene pred sklenitvijo ali med trajanjem zakonske zveze. Če je pogodba sklenjena pred sklenitvijo zakonske zveze, stopi v veljavo šele z dnem sklenitve zakonske zveze (člen 1395 CC). Če pa je pogodba sklenjena med trajanjem zakonske zveze, učinkuje med zakoncema z dnem sklenitve notarskega zapisa (člen 1397, odstavek 2 CC).

3.4. Ali zakonca lahko spreminjata veljavno pogodbo? Če lahko, pod katerimi pogoji?

Po tem, ko je pogodbeno ali zakonsko premoženjsko razmerje v uporabi že dve leti, lahko zakonca ob upoštevanju določenih omejitev z notarskim zapisom omenjeni režim v celoti ali delno spremenita (člen 1397, odstavek 1 CC).

3.5. Ali ima lahko pogodba o ureditvi premoženjskopravnih  razmerij (t.i. poročna pogodba) v skladu z zakonodajo v vaši državi retroaktivni učinek, če zakonca to pogodbo skleneta v času trajanja zakonske zveze?

Ne.

4.1. Ali v vaši državi obstaja eden ali več registrov? Kje?

V Luksemburgu so pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema javne, izpisek pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema pa se hrani v matičnem registru, ki ga vodi urad javnega tožilca z vpisom v register (členi 1018, 1026, 1126 in naslednji členi Novega zakona o pravdnem postopku (NCPC)).

Poseben režim se uporablja za pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema, ki za primer doživetja predpisujejo prenos dela ali celote premoženja, ki sestavlja zapuščino zakonca, ali ki odstopajo od pravne delitve skupnosti, ki se vpišejo v zemljiško knjigo Luksemburga (Administration de l’Enregistrement et des Domaines).

V kolikor je eden izmed zakoncev podjetnik, je treba izpisek poročne pogodbe vpisati v register podjetij v Luksemburgu (člen 1020, odstavek 5 NCPC).

4.2. Kateri dokumenti so registrirani? Kateri podatki so registrirani?

V register se vpiše tudi naslednje: zahtevek za delitev premoženja, notarski zapisi, odločbe o premoženjskem razmerju, in zlasti vse spremembe (ne glede na morebitno kasnejše prenehanje obstoječe skupnosti).

4.3. Na kakšen način in komu so dostopni podatki v registru?

Kopije izpiskov iz registra matičnih evidenc lahko pridobi kdorkoli, ki jih zahteva. V kolikor je pri vpisu naveden zaznamek izbrisa, se lahko kopija izpiska iz omenjene matične evidence izda samo s pooblastilom Javnega tožilca (člen 1129 NCPC). Izpisek iz registra družb lahko stranka pridobi na sedežu registra ali preko spleta (www.rcsl.lu).

4.4. Kakšen je pravni učinek registracije (veljavnost, možnost nasprotovanja)?

Pravne posledice vpisa v register se razlikujejo glede na učinek med strankama in učinek v razmerju do tretjih oseb. Med strankama veljajo vse spremembe na dan sklenitve sporazuma pri notarju. V razmerju do tretjih oseb pa sprememba učinkuje v treh mesecih po vpisu v register, razen če zakonec v stiku s tretjo osebo le-to obvesti o spremembi (člen 1397, odstavek 2 CC). Vendar pa sprememba ne učinkuje v razmerju do upnikov, ki se lahko sklicujejo na pravice, ki so jim šle pred spremembo (člen 1397, odstavek 3 CC).

4.5. Ali se lahko pogodba o ureditvi premoženjskopravnih  razmerij (t.i. poročna pogodba), sklenjena v tuji državi v skladu s tujim pravom, registrira v vaši državi? Če je odgovor pritrdilen, pod kakšnimi pogoji ali formalnostmi?

Da. V tem primeru sta potrebna „acte de dépôt“ in prevod.

5.1. Kako se deli premoženje (stvarne pravice)?

Skupnost preneha z razvezo zakonske zveze (člen 1441 CC). Ob razvezi vsak izmed zakoncev ponovno pridobi posest nad svojim posebnim premoženjem, če ta v naravi še obstaja, oziroma nad nadomestnim premoženjem (člen 1467 CC).

Odpre se račun, na katerem se evidentirajo obveznosti skupnega premoženja v korist posameznega zakonca in obveznosti posameznega zakonca do skupnega premoženja (člen 1468 CC).

Nato pride do delitve (člen 1475 in naslednji členi CC). V odsotnosti dogovora sodišče odloči v sporu med strankama.

5.2. Kdo je odgovoren za obstoječe dolgove po razvezi zakonske zveze/ločitvi?

Zakonca se lahko toži za celotno vrednost obveznosti, ki jih je zakonec samostojno prevzel. Drugega zakonca se lahko toži za polovico takšnih obveznosti, razen v primeru solidarne odgovornosti (člena 1482 in 1483 CC). Zakonca ni mogoče tožiti v zvezi z osebnimi obveznostmi drugega zakonca.

5.3. Ali lahko en zakonec zahteva izravnalno plačilo?

Ne.

V kolikor je zapustnik zapustil otroke ali njihove potomce, je preživeli zakonec upravičen do dedovanja, v kolikor ni drugače določeno v oporoki, ali najmanjšega deleža, ki ga je pridobil zakonski otrok (pod pogojem, da delež ni manjši od ene četrtine zapuščine), ali pravice užitka nepremičnega premoženja, v katerem sta zakonca skupaj prebivala, skupaj z užitkom na pohištvu, pod pogojem, da je bil zapustnik sam lastnik oziroma solastnik skupaj s preživelim zakoncem (člen 767-1 CC).

V kolikor umrli ne zapusti otrok ali drugih potomcev, je preživeli zakonec upravičen do dedovanja celotne zapuščine (celotne lastninske pravice), v kolikor ni drugače navedeno v oporoki (člen 767-2 CC).

Obstoj poročne pogodbe lahko vpliva na sestavo oziroma celo na obstoj zapuščine.

Ne.

Zakon z dne 9. julija 2004 (Mém. P. 2019 et seqq., Parl. Doc. no. 4946) o pravnih posledicah določenih skupnosti je stopil v veljavo 1. novembra 2004.
Zakonca, ki skleneta izjavo o skupnosti, lahko določita premoženjske posledice svoje skupnosti s pisnim sporazumom. Sporazum lahko kadarkoli skleneta ali spremenita. V roku treh delovnih dni je treba o sklenitvi ali spremembi sporazuma obvestiti urad javnega tožilca (člen 6 Zakona iz leta 2004).

Ne glede na navedeno, v odsotnosti dogovora, ima izjava o skupnosti vseeno določene pravne posledice, ki so glede pravic in obveznosti podobne tistim, ki jih imata zakonca. Navedene določbe se uporabljajo samo za skupnosti, sklenjene v skladu s členom 3 tega zakona (člen 1 Zakona iz leta 2004). Noben predpis ne ureja premoženjskih razmerij v primeru neregistriranih zunajzakonskih skupnosti.

Zakon iz leta 2004 je bil nedavno dopolnjen z Zakonom z dne 3. avgusta 2010 (Mém. P. 2190, Parl. Doc. no. 5904). Člen 4-1 tega zakona priznava skupnosti, sklenjene v tujini, in s tem omogoča, da imajo takšne skupnosti podobne posledice kot skupnosti, sklenjene v Luksemburgu.

Splošno sprejeto je stališče, da se v mednarodnih zadevah pristojno sodišče določa v skladu s predpisom, ki v domačem notranjem pravu določa ozemeljsko pristojnost. Glede na okoliščine se upoštevajo tudi drugi dejavniki, denimo pri prenosu pristojnosti, kraju bivališča (kraj sedeža), državljanstvo, kraj, kjer premoženje leži, itd.

V Velikem vojvodstvu Luksemburg sodba v zadevi razveze zakonske zveze ali pravne ločitve običajno tudi nalaga unovčevanje in delitev premoženja, in v ta namen pooblasti notarja.

Praviloma je pristojnost v zadevah premoženja zakoncev neodvisna od kraja, kjer nepremično premoženje leži. Zaradi navedenega lahko sodišče v Luksemburgu odredi tudi prodajo premoženja, ki leži v tujini.

V kolikor pooblaščeni notar ne uspe doseči poravnave med strankama, mora v poročilu navesti vse zahtevke zakoncev in ju napotiti na pravdo.