1.1. Katero pravo se uporablja za urejanje premoženja para? Kateri kriteriji/pravila se uporabljajo za določanje prava, ki se uporablja? Katere mednarodne konvencije je potrebno upoštevati za določene države?

Osebna in premoženjska razmerja med zakoncema so predmet prava države, katere državljana sta oba zakonca (člen 51, prvi odstavek Zasebnega mednarodnega prava). Če zakonca nimata istega državljanstva, se uporablja pravo države, v kateri prebivata oba zakonca („prebivališče“ je kraj, kjer oseba ostane z namenom, da tam vzpostavi svoje stalno bivališče; člen 25 Civilnega zakonika). Če zakonca nimata stalnega bivališča v isti državi, se uporabi zakonodaja države, v kateri prebivata oba zakonca. Če zakonca ne prebivata v isti državi, se uporabi zakon države, s katero sta zakonca najtesneje povezana (člen 51, drugi odstavek Zasebnega mednarodnega prava).

1.2. Ali imata zakonca možnost izbire prava, ki se uporablja? Če ga imata, s katerimi načeli se ta izbira ureja (npr. zakoni, ki bodo izbrani, formalne zahteve, retroaktivnost)?

Zakonca lahko izbereta, ali so njuna premoženjska razmerja in pogodba o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema predmet prava države, katere državljan je eden od njiju, ali države, v kateri ima eden od njiju stalno bivališče ali prebivališče. Uporabno pravo lahko izbereta pred sklenitvijo zakonske zveze ali med trajanjem zakonske zveze (člen 52, prvi odstavek  Zasebnega mednarodnega prava). Če tega ne storita, pogodbo o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema ureja pravo, ki se je uporabljalo za osebna in premoženjska razmerja med zakoncema v trenutku sklenitve pogodbe (člen 52, drugi odstavek  Zasebnega mednarodnega prava).

Izbira prava je veljavna le, če je v obliki, ki jo za pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema določa izbrano pravo ali pravo države, v kateri se opravi izbira prava (člen 52, tretji odstavek  Zasebnega mednarodnega prava). Po poljskem pravu mora biti pogodba o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema v obliki notarskega avtentičnega instrumenta (člen 73, drugi odstavek  Civilnega zakonika in člen 47, prvi odstavek Družinskega in skrbniškega zakonika).

2.1 Opišite splošna načela: katero premoženje je skupno premoženje zakoncev? katero premoženje je posebno premoženje zakoncev?

Zakonsko urejeni režim zakonskega premoženja je skupno premoženje zakoncev, ki začne veljati ob sklenitvi zakonske zveze. Vključuje premoženje, ki ga zakonca samostojno in skupno pridobita v času trajanja režima (skupno premoženje zakoncev). Premoženje, izključeno iz skupnega premoženja zakoncev, spada v osebno lastnino posameznega zakonca (člen 31, prvi odstavek  Družinskega in skrbniškega zakonika).

Skupno premoženje zakoncev vključuje predvsem:

1. nadomestila, prejeta za opravljanje dela, in prihodke drugih, v dobiček usmerjenih dejavnosti;
2. prihodke od skupnega premoženja zakoncev in osebnega premoženja posameznega zakonca;
3. finančna nadomestila iz odprtega ali delojemalčevega pokojninskega sklada (člen 31, drugi odstavek  Družinskega in skrbniškega zakonika).

Gospodinjske naprave, ki jih uporabljata oba zakonca, ravno tako predstavljajo del skupnega premoženja zakoncev, če so bile pridobljene z dedovanjem, zapuščino ali donacijami, razen, če je oporočnik ali donator navedel drugače (člen 34 Družinskega in skrbniškega zakonika).

Osebno premoženje posameznega zakonca vključuje (vendar ni omejeno na) naslednje:

1. premoženje, pridobljeno pred začetkom veljavnosti režima skupnega premoženja zakoncev, premoženje, pridobljeno z dedovanjem, zapuščino ali donacijami, če oporočnik ali donator ni navedel drugače, premoženje, ki služi izključno osebnim potrebam enega od zakoncev, premoženje, pridobljeno kot nagrada za osebne dosežke zakonca, in premoženje, pridobljeno v zameno za osebno premoženje, razen, če posebne določbe navajajo drugače;
2. lastninske pravice, ki izhajajo iz skupnega lastništva premoženja, ki je predmet ločenih predpisov (npr. skupno lastništvo v partnerstvu civilnega prava ali komercialnem partnerstvu);
3. neodtujljive pravice, do katere je lahko upravičena le ena oseba;
4. premoženje, prejeto kot odškodnina za telesno poškodbo ali zdravstveno motnjo ali kot nadomestilo za utrpelo krivico. Navedeno pa ne vključuje nadomestil za invalidnost, prejetih zaradi delne ali popolne izgube sposobnosti služenja denarja zakonca ali zaradi njegovih povečanih potreb oziroma zmanjšanih obetov za prihodnost;
5. zahtevke za nadomestilo iz dela ali prihodke iz drugih, v dobiček usmerjenih dejavnosti;
6. avtorske in sorodne pravice, pravice intelektualne lastnine ali druge pravice ustvarjalca (člen 33 Družinskega in skrbniškega zakonika).

2.2. Ali obstajajo pravne predpostavke o dodelitvi premoženja?

Dodelitev določenega premoženja v skupno ali osebno premoženje je odvisna od tega, v katero od zgoraj navedenih kategorij spada, ob upoštevanju načina, na katerega je bilo pridobljeno (glej 2.1).

2.3. Ali morata zakonca predložiti popis premoženja? Če morata, kdaj in kako?

To ni potrebno. Inventar pa se lahko v vsakem primeru pripravi v dokazne namene.

2.4. Kdo je odgovoren za upravljanje premoženja? Kdo ima pravico do razpolaganja s premoženjem? Ali lahko samo eden od zakoncev razpolaga s premoženjem/upravlja premoženje in ali je soglasje drugega zakonca nujno potrebno (npr. v primerih razpolaganja z bivališčem zakoncev)? Kakšen učinek ima odsotnost soglasja na veljavnost pravnega posla in na možnost nasprotovanja tretji osebi?

2.5. Ali so morebitni pravni posli enega zakonca zavezujoči tudi za drugega?

Premoženje, ki predstavlja del skupnega premoženja zakoncev, lahko samostojno poseduje in uporablja vsak zakonec (člen 341 Družinskega in skrbniškega zakonika). V času trajanja zakonskega režima skupnega premoženja zakoncev noben zakonec ne sme zahtevati delitve skupnega premoženja zakoncev. Poleg tega noben zakonec ne sme odtujiti ali poskusiti odtujiti deleža skupnega premoženja zakoncev ali določenega sredstva tega premoženja, ki bi mu pripadal ob prenehanju zakonskega režima (člen 35 Družinskega in skrbniškega zakonika). Zakonca morata sodelovati pri upravljanju s skupnim premoženjem zakoncev (člen 36, prvi odstavek  Družinskega in skrbniškega zakonika). Vsak zakonec lahko s premoženjem upravlja samostojno, a to upravljanje izključuje dejavnosti, opisane spodaj (tj. dejavnosti, za katere je potrebna privolitev drugega zakonca). Zakonec lahko drugemu zakoncu nasprotuje pri upravljanju s skupnim premoženjem zakoncev, razen dejanjem, ki zadevajo vsakdanje stvari, dejanjem, namenjenim za zadovoljevanje vsakodnevnih potreb družine ali dejanju, izvršenemu kot del v dobiček usmerjene dejavnosti (člen 36, prvi in drugi odstavek  Družinskega in skrbniškega zakonika).

Na zahtevo enega zakonca lahko sodišče drugega zakonca iz pomembnega razloga prikrajša do pravice samostojnega upravljanja s skupnim premoženjem. Sodišče lahko tudi odloči, da je za dejanja, navedena v prvem odstavku 37. člena Družinskega in skrbniškega zakonika, namesto privolitve zakonca potrebno pooblastilo sodišča.

Privolitev drugega zakonca je potrebna za:

1. vsako pravno transakcijo, ki zadeva odtujitev, obremenitev ali nakup nepremičnine ali pravico stalnega užitka ali katero koli drugo pravno transakcijo, ki zadeva uporabo in izkoriščanje nepremičnine;
2. vsako pravno transakcijo, ki zadeva odtujitev, obremenitev ali nakup stvarnopravne pravice na stavbi ali prostorih;
3. vsako pravno transakcijo, ki zadeva odtujitev, obremenitev, nakup ali najem kmetijskega posestva ali podjetja;
4. donacije, dane iz skupnega premoženja zakoncev, razen običajno sprejetih donacij (člen 37, prvi odstavek  Družinskega in skrbniškega zakonika).

Vsaka pogodba, ki jo sklene en zakonec brez potrebne privolitve drugega zakonca, je nična in neveljavna, razen, če jo drugi zakonec odobri naknadno. Enostransko pravno dejanje enega zakonca brez potrebne privolitve drugega je ravno tako nično in neveljavno (člen 37, drugi do četrti odstavek Družinskega in skrbniškega zakonika).

2.6. Kdo je odgovoren za dolgove, nastale v času zakonske zveze? Katero premoženje lahko upniki zahtevajo za svoj delež?

Oba zakonca sta solidarno odgovorna za dolgove, ki jih povzroči eden od njiju z namenom izpolnjevanja vsakodnevnih potreb družine (člen 30 Družinskega in skrbniškega zakonika). Če eden od zakoncev povzroči dolg s privolitvijo drugega zakonca, lahko upnik zahteva, da se za poravnavo dolga uporabi tudi skupno premoženje zakoncev. Če eden od zakoncev povzroči dolg brez privolitve drugega zakonca ali če dolg ne nastane s pravno transakcijo ali če je bil dolg povzročen pred začetkom veljavnosti režima skupnega premoženja zakoncev med zakoncema ali če je dolg povezan z osebnim premoženjem, lahko upnik zahteva le poravnavo dolga iz osebnega premoženja dolžnika ali iz določenega premoženja, ki spada v skupno premoženje zakoncev (npr. nadomestilo za delo) (člena 41 in42 Družinskega in skrbniškega zakonika).

3.1. Katere določbe ja mogoče spremeniti s pogodbo in katere ne? Katera premoženjska razmerja med zakonci je mogoče izbrati?

Zakonca lahko s pogodbo o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema (sestavljeno v obliki notarskega avtentičnega instrumenta – notarkega zapisa) razširita ali omejita zakonski režim skupnega premoženja zakoncev ali vzpostavita režim ločitve premoženja ali režim ločitve premoženja z izenačitvijo nastalega dobička. To pogodbo lahko skleneta pred sklenitvijo zakonske zveze ali v času trajanja zakonske zveze. Pogodbo o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema se lahko spremeni ali prekine. Zakon določa, da se v primeru prekinitve v času trajanja zakonske zveze za zakonca uporablja režim skupnega premoženja zakoncev, razen, če se zakonca odločita drugače. V primeru udeležbe tretjih strank se lahko zakonec sklicuje na pogodbo o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema, če so tretje stranke vedele za sklenitev le-te in poznale njeno vsebino (člen 47 in 471 Družinskega in skrbniškega zakonika).

Zakonca ne smeta razširiti skupnega premoženja zakoncev na:

1. premoženje, ki se lahko pridobi v prihodnosti z dedovanjem, zapuščino ali donacijo;
2. lastninske pravice, ki izhajajo iz skupnega lastništva premoženja, ki je predmet ločenih predpisov (npr. skupno lastništvo v partnerstvu civilnega prava ali komercialnem partnerstvu);
3. neodtujljive pravice, do katere je lahko upravičena le ena oseba;
4. zahtevke za odškodnino za telesno poškodbo ali zdravstveno motnjo, pod pogojem, da niso del skupnega premoženja zakoncev, ali zahtevke za nadomestilo za utrpelo krivico;
5. nezapadle zahtevke zakoncev za nadomestilo za delo ali prihodke iz drugih, v dobiček usmerjenih dejavnosti (člen 49 Družinskega in skrbniškega zakonika).

3.2. Katere so formalne zahteve in koga lahko kontaktiram?

Pogodba o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema mora biti v obliki notarskega avtentičnega instrumenta (notarkega zapisa), v nasprotnem primeru je nična in neveljavna (člen 47, prvi odstavek Družinskega in skrbniškega zakonika in člen 73, drugi odstavek  Civilnega zakonika).

3.3. Kdaj se pogodba lahko sklene in kdaj postane veljavna?

Pogodbo o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema se lahko sklene pred poroko in v tem primeru začne veljati ob sklenitvi zakonske zveze, ali v času trajanja zakonske zveze, pri čemer začne veljati takoj.

3.4. Ali zakonca lahko spreminjata veljavno pogodbo? Če lahko, pod katerimi pogoji?

Zakonca lahko pogodbo o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema kadar koli spremenita, pod pogojem, da so upoštevane formalne zahteve, opisane v 3.2. Poljsko pravo ne določa najkrajšega časovnega obdobja od priprave do spremembe pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema.

3.5. Ali ima lahko pogodba o ureditvi premoženjskopravnih  razmerij (t.i. poročna pogodba) v skladu z zakonodajo v vaši državi retroaktivni učinek, če zakonca to pogodbo skleneta v času trajanja zakonske zveze?

Ne, v skladu s poljskim pravom sporazumi o skupnem premoženju zakoncev nimajo retroaktivnega učinka (člen 47 poljskega Družinskega in skrbniškega zakonika).

Na Poljskem ni posebnega registra pogodb o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema.

Skladno z Zakonom o nacionalnih sodnih registrih se vodi register podjetnikov. Zakon omogoča zabeleženje informacij o režimu zakonskega premoženja za posameznike, ki so vpisani v register kot podjetniki ali partnerji v komercialnih partnerstvih. Podatki v registru so javni. Zato se v tem primeru zahteva, da se za obveščanje pogodbene stranke o sklenitvi pogodbe  o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema, to izpolni v obliki vnosa zaznamka o režimu zakonskega premoženja v prej omenjeni register (glej 3.1).

4.5. Ali se lahko pogodba o ureditvi premoženjskopravnih  razmerij (t.i. poročna pogodba), sklenjena v tuji državi v skladu s tujim pravom, registrira v vaši državi? Če je odgovor pritrdilen, pod kakšnimi pogoji ali formalnostmi?

Na Poljskem register sporazumov o skupnem premoženju zakoncev, bodisi sklenjenih na Poljskem ali v tujini, ne obstaja. Veljavnost sporazuma o skupnem premoženju zakoncev, sklenjenega zunaj Poljske, je odvisna od poljskih določb o koliziji zakonov za zadevno pravno transakcijo.

5.1. Kako se deli premoženje (stvarne pravice)?

Če zakonski režim skupnega premoženja zakoncev preneha, potem skupno premoženje zakoncev in delitev le-tega urejajo določbe o skupno podedovanem premoženju oziroma delitvi zapuščine (člen 46 Družinskega in skrbniškega zakonika).

Skupno premoženje zakoncev se lahko razdeli, če režim skupnega premoženja zakoncev preneha v času trajanja zakonske zveze, na primer s sodno odločbo ali sporazumom, ali če režim skupnega premoženja zakoncev preneha ob razvezi zakonske zveze (s prenehanjem zakonske zveze ali ločitvijo). Postopki za prenehanje zakonske zveze ali ločitev niso povezani z delitvijo skupnega premoženja zakoncev. Skupno premoženje zakoncev se najpogosteje razdeli v ločenem postopku. Prenehanje zakonske zveze in ločitev nastaneta kot rezultat odločbe sodišča. Skupno premoženje zakoncev lahko razdeli sodišče ali pa se razdeli s pogodbo, ki mora biti v primeru, da skupno premoženje zakoncev vključuje nepremičnine, v obliki notarskega avtentičnega instrumenta - notarskega zapisa (isto velja za ostale posebne pravice).

Deleža zakoncev v skupnem premoženju zakoncev sta enaka, razen, če je v pogodbi o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema navedeno drugače. Od sodišča se lahko zahteva določitev neenakih deležev (člen 501 Družinskega in skrbniškega zakonika).

Vsak zakonec mora povrniti vse stroške in izdatke, plačane iz skupnega premoženja zakoncev za svoje lastno premoženje, razen stroškov in izdatkov za sredstva, ki so prinesla prihodke. Zakonec lahko zahteva povračilo stroškov in izdatkov, plačanih iz njegovega osebnega premoženja za skupno premoženje zakoncev. Noben zakonec ne sme zahtevati povračila stroškov in izdatkov za izpolnjevanje potreb družine, razen, če so slednji povečali vrednost skupnega premoženja zakoncev v trenutku prenehanja režima skupnega premoženja zakoncev. Povračilo se izvrši ob delitvi skupnega premoženja zakoncev. Sodišče pa lahko odloči, da je treba stroške povrniti prej, če je to potrebno za blaginjo družine (člen 45, prvi in drugi odstavek Družinskega in skrbniškega zakonika).

5.2. Kdo je odgovoren za obstoječe dolgove po razvezi zakonske zveze/ločitvi?

Zakonca ostaneta po prenehanju zakonske zveze/ločitvi odgovorna za obstoječe dolgove. Delitev skupnega premoženja zakoncev ne vključuje dolgov. Kakršni koli sporazumi med zakoncema o poplačilu dolgov so neučinkoviti za upnike, razen, če upnik pristane na prevzem dolga enega zakonca.

5.3. Ali lahko en zakonec zahteva izravnalno plačilo?

V primeru prekinitve režima ločenega premoženja zakoncev z izenačitvijo nastalega dobička, se lahko povečanje vrednosti premoženja posameznega zakonca, ki je nastalo v času trajanja režima, izenači s plačilom ali v naravi (člen 514, odstavek 1 Družinskega in skrbniškega zakonika). Zahtevek za to izenačitev predpisuje deset let (člen 118 Civilnega zakonika).

Zakonca medsebojno dedujeta ne glede na to, kateri režim zakonskega premoženja se uporablja. Na primer, v primeru režima skupnega premoženja zakoncev preživeli zakonec obdrži svoj delež, ki znaša eno polovico skupnega premoženja zakoncev, in pridobi ustrezen delež skupnega premoženja zakoncev, do katerega je bil upravičen pokojni zakonec. Če ni oporoke zakon določa, da so prvi dediči pokojnikovi otroci in zakonec, in da podedujejo enake deleže. Delež, do katerega je upravičen preživeli zakonec, pa ne sme biti manjši od ene četrtine celotne zapuščine. Če pokojnik ne zapusti nobenih potomcev, dediščina pripada preživelemu zakoncu in roditeljem pokojnika. Če je eden od roditeljev pokojnika umrl pred začetkom dedovanja, del dediščine, do katere bi bil upravičen roditelj pokojnika, podedujejo bratje in sestre zakonca pokojnika v enakih deležih. Delež preživelega zakonca v dediščini znaša polovico dediščine, če deduje skupaj s pokojnikovimi roditelji, brati in sestrami in potomci pokojnikovih bratov in sester. Če pokojnik ne zapusti nobenih potomcev, roditeljev, bratov in sester ali bratov in sester potomcev, celotna zapuščina pripada preživelemu zakoncu (členi 931-933 Civilnega zakonika).

Preživeli zakonec in ostali sorodniki pokojnika, ki so živeli z zakoncema do datuma smrti pokojnika, so upravičeni do nadaljnje uporabe stanovanja in naprav v njem na isti način v obdobju treh mesecev po začetku dedovanja (člen 923, prvi odstavek  Civilnega zakonika).

Ne.

Pravna ureditev registriranih ali neregistriranih partnerstev ne obstaja.

V primeru pravdnih postopkov so poljska sodišča za zakonske zadeve in zadeve glede premoženjskih odnosov med zakoncema pristojna, če ima toženec prebivališče ali stalno bivališče na Poljskem, če slednje ni izpolnjeno, pa v primeru, da:

1. je bilo zadnje skupno stalno bivališče ali prebivališče zakoncev na Poljskem in ima en zakonec stalno bivališče ali prebivališče še vedno na Poljskem;
2. je imel zakonec, ki je vlagatelj zahtevka, stalno bivališče ali prebivališče na Poljskem vsaj eno leto neposredno pred začetkom postopka;
3. je zakonec, ki je vlagatelj zahtevka, državljan Poljske, in je imel stalno bivališče ali prebivališče na Poljskem vsaj šest mesecev neposredno pred začetkom postopka; ali
4. sta oba zakonca državljana Poljske.

Poljska sodišča imajo izključno pristojnost, če sta oba zakonca državljana Poljske in imata oba stalno bivališče ali prebivališče na Poljskem (člen 1103 Zakonika o civilnem postopku). V primeru nepravdnih postopkov so poljska sodišča za zakonske zadeve pristojna, če je en zakonec ali ena oseba, ki namerava skleniti zakonsko zvezo, državljan Poljske ali tujec s stalnim bivališčem ali prebivališčem na Poljskem, ali če namerava skleniti zakonsko zvezo na Poljskem. Če se skupno premoženje zakoncev ali pomemben del slednjega nahaja na Poljskem, primeri v zvezi z delitvijo skupnega premoženja zakoncev po prekinitvi režima skupnega premoženja zakoncev ravno tako spadajo pod pristojnost Poljske (člen 1106 Zakonika o civilnem postopku).